Beri Glej naši heroji

Tomaž Pipp – pridelovalec čilijev in proizvajalec pekočih omak

Pekoče. Za nekatere brez tega okusa ni dobrega obroka, za druge pa z njim dober obrok pokvarimo.

In če majhna količina kapsaicina (substance, ki čilijem daje ostrino) dodatno poudari okus hrane, kapsaicin v velikih količinah zagotovi le trpečo zadetost in eksplozivno prebavo. Konec koncev koncentriran kapsaicin uporabljajo v samoobrambnih razpršilih.

Zadnja leta pa ogromne količine kapsaicina ne končajo le razpršene na obrazih nepridipravov, ampak se znajdejo tudi v želodcih utrjenih in vedno bolj številnih ljubiteljev peklensko pekočih jedi.

Pred nekaj leti je Slovenijo je zajel val čilimanije. Takrat smo komaj prenašali čilije z okoli 500 tisoč skovili (skovil je enota za merjenje pekočine).  Z leti pa se je skupina jedcev pekočih omak tako razvila, da danes prežvekujemo že težkokategorne čilije, ki podirajo rekorde z okoli 2,2 milijona skovila.

Med Slovenci, ki so svetovni čili trend kar najbolje ujeli, je tudi Tomaž Pipp, ki je eden od prvih, ki so pri nas začeli profesionalno vzgojo čilijev vseh oblik, okusov in pekočin. Njegova zgodba pa se ni končala le pri vzgoji rastlin in preprodaji semen. Odločil se je, da iz čilijev naredi kar najboljšo pekočo omako. In to mu je tudi uspelo, saj ga verjetno ni Slovenca, ki se ne bi vsaj enkrat konkretno spotil ob eni od njegovih pekočih dobrot.

Tomaž Pipp, ki na svoji kmetiji pri Škofji Loki letno pridela že do štiri tone čilijev, se svojih prvih korakov pri vzgoji te rastline dobro spominja. Zanj je bil to na začetku le hobi. Tako kot številni drugi Slovenci je v loncu vzgojil po rastlino ali dve, na internetu je svoje izkušnje delil z drugimi navdušenci in si z njimi izmenjaval semena bolj eksotičnih vrst.

Da je hobi prerasel v nekaj novega, pa je postalo jasno, ko je začelo zmanjkovati prostora za rastline. Ženi je zasedel gredico na vrtu. Nato je sledil majhen rastlinjak. Iz majhnega rastlinjaka se je preselil v večjega. Nato v še večjega. Pa še večjega.

“Pred desetimi leti sem pustil službo in se v celoti posvetil poslu,” se začetka spominja Tomaž, “takrat se je začelo zares.” Da je posel v tem času zacvetel, pa lahko vidimo tudi iz zraka. Tomažev pekoči imperij namreč obsega že kar dva tisoč metrov pokritih površin, kjer se bohotijo najkvalitetnejši čiliji, brez katerih njegove omake po svetu ne bi pobirale nagrad.

Čilije so pred “čilimanijo” zares prebavljali le v čezoceanskih državah, nam pove Škofjeločan, ki je pekoče omake začel izdelovati, ko jih pri nas, razen ene ali dveh, sploh še ni bilo. Odkar so čiliji vroč posel, pa je poleg svetovne porabe skokovito naraslo tudi število njihovih sort. Zdaj obstaja že okoli deset tisoč vrst čilija, zadnje desetletje pa je posvečeno predvsem najbolj pekočim in aromatičnim sortam.

“Leta 2007 so v Indiji odkrili bhut jolokio, ki je bila takrat daleč najbolj pekoča vrsta čilija. Od takrat se gojitelji čilijev pospešeno ukvarjajo z novimi, še bolj pekočimi vrstami,” opaža Tomaž, ki poleg trenutno najbolj pekočih čilijev goji še od 10 do 12 kultnih in od 30 do 40 novih sort. Čilija je res veliko. Vendar pa ga v njegovi kuhinji tudi ogromno porabijo. Če so prej naenkrat skuhali le nekaj sto omak, jih zdaj tudi po dva tisoč.

Kje pa vse te pekoče omake končajo? V Sloveniji proizvajalcev pekočih omak namreč ne manjka, kar je razvidno, ko se sprehajamo med policami bolje založenih trgovin. Tudi omake so zdaj že tako pekoče, da so doma namenjene bolj dekoraciji kot uživanju. Trg ne more biti res tako velik? A Tomaž Pipp pravi, da je.

“V Sloveniji je kultura čilija v le nekaj letih poletela v višave. V pridelavi čilijev smo samozadostni. Pridelovalcev čilijevih omak je malo morje. Slovenci pa pekoče očitno prenašamo kot noben drug,” nam pove Tomaž.

“Če smo si pekoče omake na burgerje prej mazali z zobotrebci, si jih zdaj dobesedno zlivamo čez meso,” se pošali Pipp, ki ne skriva presenečenja nad slovenskim pragom za toleranco pekočega. Ta toleranca zahteva veliko vaje, za to pa je potrebnih veliko omak.

Tomaž Pipp ima za širitev še velike načrte. Proizvodnja se bo morala verjetno še nekajkrat povečati. Povpraševanja po njihovih pekočih omakah je trenutno preprosto preveč. “Slovenci so nori na čilije,” pravi Pipp, ki je na slovenske jeklene želodce kar ponosen. “Tako kot v športu so tudi tu ekstremisti,” je prepričan. “Res ‘razturajo’. Jejo tako pekoče, da jih včasih lahko samo gledam. Res vsa čast.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Matija Lepoša, Jan Lukanović

Deli: