Beri Glej naši heroji

Peter Kozmus – čebelar

Slovenija ima zelo močno in bogato čebelarsko tradicijo. S čebelarstvom se ukvarja kar pet ljudi na tisoč prebivalcev, zato smo tudi v tujini znani kot narod čebelarjev.

Slovenci pa nismo toliko znani po čebeljih pridelkih, pač pa po naših čebelarjih, ki so svetovna gonilna sila na področju čebelarstva. Zaradi njihovih prizadevanj so čebele dobile tudi svoj svetovni dan. In med tistimi, ki so zaslužni za to, da je 20. maj postal praznik teh medonosnih žuželk, je tudi Peter Kozmus, ki se s čebelami ukvarja že velik del svojega življenja.


Peter Kozmus je svojo čebelarsko pot začel že v osnovni šoli, natančneje v petem razredu, ko se je s sošolci prijavil na čebelarski krožek. V istem letu so se prijavili na čebelarsko tekmovanje, kjer so si prislužili srebrno priznanje. To je takrat dodatno okrepilo njegovo navdušenje nad čebelami. Že konec sedmega razreda sta tako skupaj z očetom postavila njegov prvi čebelnjak, prve čebele pa je kupil od čebelarskega mentorja.

Skozi leta so čebele postajale vedno večji del njegovega življenja. Zdaj je zaposlen na Čebelarski zvezi Slovenije, je predsednik sveta za čebelarstvo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, obenem pa tudi podpredsednik mednarodne čebelarske organizacije Apimondia.

Po besedah Kozmusa je čebelarstvo v svojem bistvu sodelovanje med človekom in naravo. “Čebelar ima delo vse leto, največ pa ga je v času čebelarske sezone, ki traja od začetka aprila do konca septembra,” nam je razložil Peter in dodal, da čebelar med dejansko lahko pridela le od začetka maja  do konca julija. “V vsem preostalem obdobju pa moramo skrbeti, da se čebelja družina pravilno razvija, da ima dovolj hrane in da lepo preživi zimo, ki je za čebele najbolj delikatno obdobje.”

Zanimivo je tudi večini neznano dejstvo, da čebele večji del medu in cvetnega prahu porabijo zase. Med, ki ga čebelar odvzame čebelam, je samo presežek, ki predstavlja od 10 do 15 odstotkov nabranega meda. Vse drugo ostane v panju. Zadnjih nekaj let je tega medenega presežka v panjih vedno manj, glavni krivec za to pa je človek. Iz leta v leto namreč močneje posegamo v naravo, zato tudi narava iz leta v leto postaja bolj nepredvidljiva. Te spremembe najbolj občutijo čebele, posledično pa tudi čebelarji, ki zdaj beležijo tudi sezone, v katerih ne pridelajo prav nič medu.

“Včasih je bilo čebelarjenje bistveno bolj preprosto,” nam je povedal Kozmus. “Pred recimo tridesetimi ali štiridesetimi leti čebelarji niso potrebovali zelo veliko znanja. Dejansko so čebele obiskali le nekajkrat na leto. Predvsem so točili med, ni pa bilo treba skrbeti za to, da so imele čebele vso sezono dovolj primerne hrane, kar je v zadnjem obdobju zelo težko. Zaradi globalizacije so prišli nove bolezni in novi škodljivci, zato je čebelarjenje postalo kar težka dejavnost.”

Kljub vsemu število čebelarjev v Sloveniji narašča. Tudi število mladih, ki se odločajo za čebelarstvo, je pri nas bistveno višje kot drugod. Med namreč ni vse in čebele nam ponujajo še marsikaj drugega. Čebelarstvo je stik z naravo, je skrb za okolje, nekako pa je tudi zavarovanje za prihodnost.

Število svetovnega prebivalstva namreč skokovito narašča, s tem pa bo iz leta v leto večja tudi potreba po hrani. Intenzivno kmetovanje zahteva uporabo ogromnih količin pesticidov, ki niso dobri ne za ljudi ne za naravne opraševalce. S tem, da so prav ti zaslužni za kar 90 odstotkov hrane na zemlji. In prav na to opozarjajo čebelarji. “Vsi skupaj moramo poskrbeti, da čebele ohranimo, da preživijo. Če bodo čebele preživele, bomo na koncu tudi ljudje. V nasprotnem primeru pa nam bo vsem veliko težje,” je prepričan Kozmus.

Slovenski čebelarji so dosegli, da je svetovna javnost prepoznala pomembnost čebel. Obenem je Slovenija postala najpomembnejša destinacija za čebelarje z vsega sveta. Imamo ene najboljših čebelarskih strokovnjakov, imamo eno najbolj krotkih čebeljih vrst, imamo pa tudi največ ljubiteljskih čebelarjev.


Kozmus, ki poleg službe gospodari še z devetdesetimi čebeljimi družinami, pravi, da si življenja brez čebel sploh ne predstavlja več. “Ko se pripeljem iz službe domov, se pogosto zgodi, da grem najprej do čebelnjaka in šele nato stopim v hišo. In zdi se mi, da je to znak, da imam čebele zares rad. Zaradi tega pa tudi pravim, da sem čebelar.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

 

Deli: