Beri Glej naši heroji

Osman Dedić – solinar

Star slovenski pregovor pravi: “Ljubezen brez poljubov je kot kruh brez soli.” In če mora za ljubezen poskrbeti vsak zase, za sol pri nas skrbijo solinarji.

V Sečovljah se belo zlato prideluje po skoraj 700 let starem izročilu. Delo je naporno, vendar ima za solinarje poseben čar. Naš heroj Osman Dedić je za slamnik, gavero in taperine poprijel pred šestimi leti, pravi pa, da ga je delo v tem času pomladilo za vsaj še enkrat toliko.

Osman Dedić je v Slovenijo prišel pred leti, ko je pri nas še cvetelo gradbeništvo. Delodajalcev je bilo malo morje in ni ga bilo kraja, kjer ne bi brnela delovna mehanizacija. Dela je bilo veliko, prav tako tudi odgovornosti in pritiskov. “Ko pomislim za nazaj, je bila moja služba fizično manj zahtevna kot ta,” se spominja solinar, “vendar pa mi je stres kradel leta življenja.”

K “sreči” Osmanu delo v gradbeništvu ni bilo večno usojeno. Slovenski cestni križ je bil dokončan, gradbena podjetja so zaprla svoja vrata, ljudje pa so se brez kakršnekoli perspektive znašli na cesti. Na zavodu so tako sveže brezposelnemu Osmanu predlagali delo na solinah, ta pa je ponudbo brez omahovanja sprejel. “O delu na solinah takrat nisem vedel še ničesar, zato sem to sprejel kot osebni izziv.”

Osman sol zdaj prideluje že šest let, delo na solinah pa mu je v tem času dodobra zlezlo pod kožo. Pravi, da je delo na solinah v resnici prava znanost. “Ljudje pridejo sem, vidijo kupe soli in kako se sol pobira. Da pa sol nastane, je potrebnega ogromno znanja,” nam je razložil solinar.

V Sečoveljskih solinah sol pridelujejo po tradicionalni metodi. To pomeni, da je morsko vodo treba najprej iz morja speljati v posebne izparilne bazene, kjer se morska voda ob pomoči sonca in vetra gosti v slanico. Ko je v izparilnih bazenih dosežena prava koncentracija soli v slanici, jo naprej spustijo v kristalizacijske bazene. Tu se v slanici končno začnejo tvoriti solni kristali, ki potonejo na dno, obenem pa tu nastaja tudi solni cvet, ki je tako lahek, da priplava na površino bazena.

Ti plitki bazeni pa so posebni še zato, ker na dnu njih raste nekaj milimetrov debela plast različnih mikroorganizmov in mineralov, imenovana petola. Zaradi te podlage je sol tudi snežno bele barve, saj petola na dnu preprečuje, da bi se sol zmešala z nižjeležečim blatom.

Osman nam je povedal, da v kratki poletni sezoni pobiranja soli vsi hitijo, da bi je pridelali čim več. “Vsak solinar je zadolžen za svoje bazene in v trenutku, ko se začnejo tvoriti prvi kristali, se začne dirka, kdo jih bo na koncu nabral največ.” Pogoji so za vse solinarje enaki. Vsi so torej popolnoma odvisni od vremena, edina spremenljivka je, kako imajo pripravljene kristalizacijske bazene.

Osman, ki je zadnjih nekaj let najbolj produktiven solinar, pravi, da je skrivnost v tem, da bazen dobro pripraviš že pred poletjem. “Če nimaš popolnoma ravnega dna, potem tudi voda ne miruje. Če pa ta ni povsem pri miru, pa tudi soli ni toliko, kot bi je lahko bilo. Tu mi še zelo prav pridejo izkušnje iz gradbeništva,” se še pošali.

Dela s solinami je zmeraj dovolj. Za solinarje pa je še posebej naporna poletna sezona. Dela se v zgodnjih jutranjih urah, opoldne se počiva, zvečer gredo nazaj v bazene. V tem času se nepretrgoma dela. Praznikov ni, koncev tedna prav tako ne, edini odmor, ki ga solinarji dobijo, pa je v primeru slabega vremena. In prav vremena se najbolj bojijo, saj jim vreme iz leta v leto dela večje preglavice.

Delo se ustavi že ob treh centimetrih padavin, pobiranje soli pa se po slabem vremenu lahko zamakne tudi za več kot teden dni. Če v baznih ni soli, v denarnici ni denarja. In če je en solinar še v prejšnjem desetletju lahko nabral 150 ton soli na sezono, je zdaj pobere v povprečju 50 ton manj.

Osman pravi, da pritiska in fizičnega napora pri delu tukaj sploh ne občuti. Nasprotno. Delo ga pomlajuje. Zanj to ni toliko služba kot dnevna rutina. Pravi, da je gibanje zdravilno za telo, morje pa sproščujoče. “Če se ti ne mudi in si delo razporediš tako, da lahko vse opraviš ob svojem času, potem je to prava meditacija.” Prepričan je tudi, da ga čaka še kar nekaj dela, da osvoji res vse solinarske trike, po svoje pa obžaluje, da tega poklica v življenju ni spoznal že prej.

“Če bi že na začetku vedel, kako je videti delo na solinah, se verjetno nikoli ne bi odločil za karkoli drugega,” razmišlja solinar, ki se bo že prihodnje leto lahko upokojil. A pravi, da se mu nikamor ne mudi. “Vsak dan, ko sem tu, se počutim bolj vitalnega, prav zato pa se solinam ne nameravam odpovedati še kar nekaj časa.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

Deli: