Beri Glej naši heroji

Nina Froggatt – oljkarka

Tradicija oljkarstva v Sloveniji izvira iz časa Rimljanov, ohranila pa se je vse do danes.

V Seči nad Portorožem se na kmetiji Gramona z oljkami preživlja Nina Froggatt, krajinska arhitektka, ki se je po dolgih letih življenja v tujini odločila, da je napočil čas za vrnitev v domovino. Z družino zdaj že nekaj leto pridno skrbi za družinski oljčnik nad Sečoveljskimi solinami, življenju od zemlje pa se po lastnih besedah ne bi več odpovedala za nič na svetu.

Kmetija Gramona se v Ninini družini predaja skozi generacije in že v otroških letih je Nina večino svojega časa preživela v stiku z zemljo. Ljubezen do zemlje se je s starih staršev prenesla na njeno mamo, ta pa je s to ljubeznijo okužila še njo. Na posesti so takrat pridelovali predvsem sadje, z leti pa so se temu pridružile tudi vedno bolj številne oljke. Življenje na kmetiji je bilo sicer lepo, a se je Nina kljub temu podala v druge vode. Izšolala se je za krajinsko arhitekturo, namesto v družinskem oljčniku pa si je delo poiskala na občinskem planerskem oddelku v Angliji.

Na Otoku je Nina v službi spoznala bodočega moža Andrewja Froggatta, ki je, tako kot ona, odraščal na podeželju, le da to ni bilo med oljkami, ampak na jugovzhodu Anglije v Devonu. Po nekaj letih skupnega življenja sta se odločila, da je čas za spremembo okolja, zato sta se preselila na drugo stran sveta, v Avstralijo.

“Najprej sva mislila, da bova tam živela dve ali tri leta, a čas hitro teče in to se je kmalu raztegnilo na osem let,” nam je povedala Nina, ki je po rojstvu otrok vedno bolj razmišljala o vrnitvi v Slovenijo. “Z ekonomskega vidika je bilo življenje v Avstraliji bistveno bolj udobno, kot je tukaj,” priznava Primorka. “Živeli smo pravo zahodnjaško meščansko življenje, za otroke pa sva si z možem vseeno želela, da bi odraščali na deželi, tako kot sva odraščala tudi midva.” Ta želja je naposled tudi prevladala in skupaj so se preselili v Slovenijo.

Ob vrnitvi v Slovenijo sta Nina in Andrew doživela hladno prho. “Takrat se nisva zavedala, kakšna ekonomska kriza je tukaj,” nam je povedala. “V krajinski arhitekturi nisva našla zaposlitve, tako da sva se usmerila v razvoj kmetije, pa čeprav to ni bil najin prvotni načrt.” Sta se pa v novi vlogi dobro znašla – v Avstraliji sta si namreč ogledala številne kmetije, kjer sta spoznala različne vrste dopolnilnih kmetijskih dejavnosti – to znanje pa te dni s pridom koristita.

Kmetija Gramona je v celoti usmerjena v ekološko pridelavo. Na treh hektarjih oljčnikov raste okoli 1.200 dreves, od tega je 40 odstotkov oljk lokalne sorte istrska belica, preostale pa so različne italijanske, španske in lokalne sorte. Za kakovost skrbita predvsem Ninina mož in mama, ki je specialistka za oljkarstvo. “Glavno je, da so na oljkah ravno prav zreli kakovostni plodovi,” nam razloži Nina in dodaja, da je kakovost olja odvisna tudi od tega, kako dobro je obiranje oljk. “Mreže morajo biti čiste, plodovi zaradi oksidacije ne smejo biti poškodovani, pridelek pa je treba čim hitreje predelati v olje.” Delo v oljčniku je precej garaško, a mlada oljkarica si zaradi tega ne beli glave. Tak življenjski slog ima ne nazadnje več plusov kot pa minusov.

Ko Nina ne skrbi za kmetijo, ves svoj čas posveča otrokoma. “Življenje na kmetiji ti da veliko prilagodljivosti, kar mi osebno zelo veliko pomeni,” pravi mati dveh šoloobveznih otrok. “Zunaj sezone ti ostane veliko prostora, da si čas razporediš tako, kot ti ustreza. Z otrokoma zaradi tega lahko preživim bistveno več časa, kot če bi bila vezana na osemurni delavnik.” Kljub temu pa z možem Andrewjem včasih pogrešata krajinsko arhitekturo in se lotita kakšnega projekta. Je pa po Nininih besedah tudi teh vedno manj, saj obseg dela na kmetiji pridno raste. “Pred leti se nisem zavedala, v kaj se spuščam. Vrnitev je bila za naju z možem pravi kulturni šok in tudi delo na kmetiji je nekaj čisto drugega kot delo v pisarni,” nam je zaupala Nina. “Bilo je veliko izzivov, v zadnjih nekaj letih pa nam je le uspelo priti do točke, ko nismo zadovoljni le z življenjem, ampak v kmetiji vidimo tudi ekonomsko prihodnost.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Matija Lepoša, Gal Ancelj, Jan Lukanović

Deli: