Beri Glej naši heroji

Marko Klinc – izdelovalec kurentij

Kurent – ali korant – je naš najprepoznavnejši pustni lik. Je mitološko bitje, ki preganja zimo in vse, kar je slabo. Doma je iz severovzhodne Slovenije, kjer še danes živi v srcih tamkajšnjih prebivalcev

Izdelovanje kurentovih oprav oziroma kurentij je redka obrt, ki se prenaša iz roda v rod. Marko Klinc je to znanje podedoval po svojem očetu, prvem “profesionalnem” izdelovalcu kurentij. Je eden maloštevilnih varuhov te nesnovne kulturne dediščine, obenem pa skrbi, da bodo kurenti zimo preganjali še mnogo let.

Pustovanje ima poseben čar, ki ga je težko primerjati z drugimi praznovanji. Izvira iz predkrščanskih časov, cerkvi pa skozi zgodovino nikoli ni uspelo izbrisati njegovih poganskih korenin. V Sloveniji skoraj vsaka regija pust praznuje na svoj način, po svetu pa je zagotovo najodmevnejše ptujsko kurentovanje.

O izvoru kurenta še danes ostaja veliko neznank, ugiba pa se, da naj bi okoli 16. stoletja k nam prišel iz jugovzhodne Evrope. Prvi podrobni zapisi o kurentu prihajajo iz Markovcev pri Ptuju konec 19. stoletja.

Marko Klinc se je s kurentovanjem prvič srečal kar v domači hiši. Njegov oče je, tako kot številni fantje iz tistega dela Slovenije, že od otroštva sledil temu staremu obredu, ki se je predajal iz roda v rod.

Moški so si v zimskem času, ko ni bilo kmečkih opravil, doma izdelovali posebne obredne kostume, ki jih ni bilo mogoče najti nikjer drugje po svetu. Kurentovanje je bil obred, ki je združeval skupnost, bil je pa tudi vez med duhovnim in zemeljskim svetom.

Ta tradicija je zaradi svoje edinstvene narave postajala zanimiva za vedno več ljudi, zaslovela pa je s prvim ptujskim karnevalom leta 1960. Klinčev oče, ki je bil sedlar in je od nekdaj izdeloval čudovite kurentije, je takrat izkoristil priložnost in kot prvi začel komercialno izdelovati kurentije v Sloveniji.Markov oče pri šivanju pernatove kurentove kape.

Kurentije in kurentovanje sta za Marka Klinca od otroštva naprej nepogrešljiv del življenja. Od očeta je prevzel znanje in obrt, zdaj pa eden najprepoznavnejših kurentov pri nas.

Med letom se družina Klinc sicer ukvarja s tapetništvom, vendar Marko pravi, da vedno komaj čakajo, da se konča leto in se začne predpustno obdobje. Takrat namreč zanj in za njegovo družino pride na vrsto delo, ki se ga najbolj veselijo. “To počnemo že leta in leta, tega smo navajeni, v zraku pa je neka energija, zaradi katere vsi komaj čakamo, da se pust začne,” pravi.
Pri Klinčevih izdelajo celotno kurentovo opravo. Ta je sestavljena iz ovčjega kožuha, kurentove kape, petih zvoncev in ježevke. Izdelujejo tako markovške pernate kurente kot tudi haloške rogate kurente. Sestavljajo jih tako, kot je to počel Markov oče, le da vsak družinski član končni podobi doda še svoj pečat.

Pri izdelovanju kurentij sodeluje vsa družina. Marko se ukvarja predvsem z usnjem in grobo sestavo kape. Njegov sin kapo dokonča. Žena pa poskrbi za poslikave, ki vsakemu kurentu dajo unikaten videz.

Najtežji del pri izdelavi kurenta je po Markovih besedah iskanje domačih materialov. Skupaj s sinom po surovine zato hodita po vsej Evropi. Kožuh dolgodlakih ovac je menda prava redkost. Dobro usnje prav tako. Niti pravih zvoncev se pri nas ne dobi več. Ko ima ves material na kupu v delavnici, pa je bojda tri četrt dela že narejenega.

Marko pravi, da mora biti vsak izdelovalec kurentij tudi kurent. Oprava tehta okoli 30 kilogramov, zato je dobro, da jo izdela nekdo, ki ve, kakšen mora biti občutek, ko imaš na sebi to težo. Dobro narejena kurentija je zato nekaj, o čemer sanja marsikateri Ptujčan v času pustnega rajanja.

Kurentovanje je del naše dediščine, ki kljubuje zobu časa. Število izdelovalcev kurentij se kljub vedno večji priljubljenosti kurenta skozi leta ni spremenilo. Z drugimi besedami, izdelovalcev ni veliko. Marko pravi, da je edini, ki se s kurenti profesionalno ukvarja, je pa še nekaj družin, ki kurentije izdelujejo v manjšem obsegu.

Kljub nizkemu številu izdelovalcev kurentij je Marko prepričan, da ni razlogov za skrb. Dokler bodo živeli mojstri, ki bodo ustvarjali kurentije, ne bo nevarnosti, da bi ta tradicija odšla v pozabo.

“Moj ata je bil z veseljem korant. Začel je izdelovat korantove opreme. Jaz sem bil z veseljem korant in izdelujem korantove opreme. Sin je strašen korant, tudi on rad izdeluje korantije. Verjamem, da se bo ta tradicija nadaljevala še naprej.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

Deli: