Glej naši heroji

Lenart Perko – Kovač

Lenart Perko je danes v cerkniškem koncu že bolje poznan kot “kovač”.

Začel je v povsem drugih vodah – od oblikovanja, filozofije, teologije, andragogike, pedagogike do kiparstva, na koncu ga je zaneslo še v kovaštvo. Pot je bila dolga in mučna, zdaj pa pod imenom Emberborn končno ustvarja mojstrske nožarske izdelke.

V njegovi kovačiji nastajajo noži vseh vrst. Od lovskih do kuharskih, od najbolj preprostih do najbolj dodelanih. Narejeni so po naročilu, skovani glede na potrebe uporabnika. Materialov za izdelavo pa je po kovačevih besedah neskončno. “Jeklo je vesolje materialov.”

Reciklira tudi odpadno jeklo. Med nakovalom in kladivom se tako znajdejo stare avtomobilske vzmeti in ležaji, ki jih skrbno oblikuje v uporabne predmete, pri tem pa iz odpadka izdela umetnino.

Poleg rezil Lenart izdeluje tudi ročaje za nože. Uporablja vrsto materialov, sam pa se je lotil še stabiliziranja lesa.”Za hobi sem se lotil lazenja po hribih z motorko. Nabiram gnil les, ki ima v sebi razraščeno gobo. Vsak les ima svojo gobo, ki poskrbi za fantastične vzorce. Les nato obdelam, dodam barvo in ga zbrusim v želeno obliko. Z rezultati sem za zdaj zelo zadovoljen.” Za stabilizacijo v šali pravi “da je še en dolg projekt, ki je malce skrenil in šel malenkost predaleč”, vendar pa so rezultati njegovega dela zato še toliko bolj posebni.

Njegovi noži so unikatni, vsak od njih ima svojo zgodbo. Prav posebno mesto pa si zasluži nož s človeško kostjo. Lenartov prijatelj je imel hudo prometno nesrečo (k sreči je možakar dobro okreval), za spomin pa si je dal izdelati nož, ki bo imel v ročaju vdelane fragmente njegove golenice.

To je le še en dokaz, da je Lenart kovač, ki ve, kako narediti izdelek, ki bo izstopal iz množice. Kljub konkurenci na trgu sledi svojemu posluhu, ceni pa vsakogar, ki mu je to nožarstvo pri srcu. “Nočem se primerjati z drugimi, cenim vse nožarje, prav vse, ki so svoje življenje posvetili kovaštvu in nožarstvu.”

Ko ga gledaš pri delu, je očitno, da mu je poklic pisan na kožo. Vročina, hrup in mlatenje po kovini so velik del njegovega življenja. Pa je to zanj res tak užitek?

“To je muka, preden se vneseš v ta ritem, v saje, preden se ti pljuča navadijo na žveplo, ušesa na hrup, dokler ne dobiš debele kože na prstih, mine nekaj časa. Če želiš biti kovač, moraš biti malce poseben. Vendar pa na dober dan tega ne bi zamenjal za nič na svetu.”

 

Avtor: Jan Lukanović
Video: Nejc Miljak, Jan Lukanović

Deli: