Beri Glej naši heroji

Jurij Hübscher – urar

Ko antični uri odbije zadnja minuta, le s težavo najdete nekoga, ki jo bo spravil nazaj k življenju. Mojstrov, ki obvladajo mehansko drobovje teh starinskih mojstrovin, je malo, še manj pa je takšnih, ki jim je ohranjanje te tehnične dediščine življenjsko poslanstvo. Eden takih je urar Jurij Hübscher, ki že 37 let skrbi, da bodo stare ure še naprej tiktakale, tudi ko nas več ne bo.

Urar z Brega 2 v Ljubljani je že tretja generacija urarjev v družini. V mladosti ga je navduševala glasba, do urarstva pa takrat ni gojil posebnih občutkov. K družinskemu poslu ga ni spodbujal niti oče, prej obratno, ta je trdil, da je to težek poklic in da bi se kot urar “mučil vse življenje”. Življenje pa mu je očitno namenilo ravno to. S klavirskega stola ga je odneslo v urarsko delavnico, namesto metronoma pa mu ritem zdaj narekuje tiktakanje starinskih ur, ki krasijo stene njegove delavnice.

“Urarstvo je zelo širok pojem,” pravi Jurij, “obstaja nešteto različnih vrst ur in nemogoče je, da bi jih prav vse poznal.” Prav zaradi tega se je odločil, da se bo osredotočil na tiste ure, s katerimi najraje dela. “Specializiral sem se za popravilo hišnih ur,” pravi. Najraje se torej loti stenskih, stoječih in namiznih, pa kaminskih, v roke seveda prime tudi vse druge vrste ur. No, skoraj vse. “S pametnimi urami nimam kaj početi,” nam je povedal v šali, “te za moje razmišljanje niso več ure, ampak le še en telefon na roki.”

Hübscher, tudi avtor replike Plečnikove ure, ki stoji v bruseljskem parlamentu, slovi še kot prvovrsten urarski restavrator. Poleg klasičnih popravil se namreč ukvarja s starinami, za katere bi marsikateri urar rekel, da jim ni več pomoči. “Bolj ko gremo nazaj v čas, bolj so ure umetniški izdelki in tudi redkejše so,” pravi Hübscher. Rezervnih delov za te ure ni več, da te mojstrski izdelki ne bi izginili v pozabo, pa se popravila loti v sodelovanju z drugimi, prav tako redkimi poznavalci starih obrti. Tako pri projektih sodeluje z mizarji, restavratorji, rezbarji, pozlatarji, zlatarji, graverji, kovinostiskarji in steklarji. Pri restavriranju cerkvene ure na Blejskem otoku pa so mu pomagali celo alpinisti.

In kako na čas gleda človek, ki je velik del svojega življenja namenil napravam za merjenje prav tega? “Jaz mislim, da čas sploh ne obstaja. Mislim, da je to neka brezzvezna izmišljotina. Tega sicer ne smem reči na glas, saj skrbim, da je sekunda res sekunda. Pa čeprav vemo, da ni. Že vsak motorist je izkusil, da je včasih sekunda lahko res dolga in da je pet sekund lahko stotinka. Čas je zelo raztegljiv, ker pa želimo imeti vse popredalčkano, potrebujemo čas … Zato, da ne zamudimo v službo.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

Deli: