Beri Glej naši heroji

Janez Polak – izdelovalec čolnov

Na najlepšem jezeru na svetu plujejo eni najlepših čolnov. Zasnovani so po vzoru vikinških, zgrajeni iz posebej izbranega lesa, obdelani pa z več kot sto let starim orodjem.

To so mojstrski izdelki, ki še danes nastajajo v delavnici legende med obrtniki, blejskega izdelovalca čolnov in pletenj, našega heroja, Janeza Polaka.


Janez Marijan Polak je na gorenjskem koncu dobro poznano ime. Po blejskem jezeru namreč pluje več kot sedemdeset njegovih čolnov in okoli štirideset pletenj. Družina Polak pa ni znana samo zaradi flote na Bledu. Njihovi čolni so že pred osemdesetimi leti pluli po Plitviških jezerih, z njihovim gliserjem je po Jadranu drvel Edvard Kardelj, z njihovimi vesli pa je veslal sam Tito.


Janez dela čolne že sedemdeset let. Družinsko čolnarsko obrt je začel že njegov oče, ki je po Janezovih besedah “znanje s seboj v genih zapisano prinesel iz Skandinavije”. Kot otrok je bila pot izdelovalca plovil edina logična izbira. Čolnarska delavnica je bila v pritličju njegove rojstne hiše in še preden je shodil, je več let opazoval, kako iz desk nastane čoln.

Prvi veliki posel je bil za družino naročilo plovil za na hrvaška Plitviška jezera. “Naročili so dvajset čolnov, malo za tem še dvajset, na koncu pa še petnajst,” pravi Janez. Sloves Polakovih čolnov je iz leta v leto rasel, naročila pa so začela prihajati z vseh možnih koncev sveta. Polakovi izdelki so postali zaželena roba med jugoslovanskimi političnimi veljaki, pa tudi med uspešnimi poslovneži po drugih koncih sveta. Naročila pa so prišla, in še vedno prihajajo, tudi z domačega blejskega jezera.

Janezov oče pred čolni namenjenimi na Plitviška jezera.

Na Bledu s Polakovo floto več kot sedemdesetih čolnov in štiridesetih pletenj turisti z vsega sveta veslajo do znamenitega otočka. Samo v lani so njegovi čolni transportirali kar milijon obiskovalcev. Svojim letom navkljub pa blejski mojster še danes v delavnici rojstne hiše izdeluje plovila, tako kot jih je družina izdelovala že pred skoraj sto leti.

V dobi, ko je na vodi vedno več plastičnih plovil, se žal pozablja, kakšna umetnost je izdelava dobrega lesenega čolna. Znanje, kako se tak čoln izdela, je zahvaljujoč internetu vsem na razpolago, poudarja mojster čolnar. Težava pa je po njegovih besedah v tem, da ljudje niso več vajeni ročnega dela. “Že samo zabijanje žebljev je znanost. Tega ne zna vsak. Imel sem že veliko pomočnikov, a le redko kdo zna žeblje zabijati tako, da poje,” ugotavlja Janez.

Da nastane Polakov čoln, pa je potrebnega še ogromno drugega znanja kot le zabijanje žebljev. Mojster pravi, da se postopek začne že z izbiro kakovostnega lesa. Tega Janez izbere ročno, razžagajo ga po njegovih načrtih, sam pa ga potem še do deset let suši kar doma v delavnici. Pri izdelavi čolna le grobi razrez opravi s tračno žago, vse, kar sledi, je ročno delo. “Vsak decimeter, centimeter, meter, ki sledi, je drugače oblikovan po robovih in po dolžini,” pravi Polak.

Trup ladje sestavi z bakrenimi in vroče cinkanimi žeblji, nato vstavi hrastova rebra, ki jih osemdesetletnik še danes lastnoročno krivi v pravo obliko. “Sestavim še nosilno konstrukcijo, pod, po katerem se hodi, klopi, kljuke za vesla, šino spredaj in zadaj, da se lahko transportira, na koncu pa ostaneta samo še impregnacija in transport v vodo.”


Janez Polak te dni večino lepih dni preživi na jezeru, kjer vodi izposojevalnico čolnov. “Tukaj imam predvsem možgansko telovadbo,” pravi. “Veliko opravka imam z ljudmi. Preden jim posodimo čoln, se moramo namreč prepričati, da so motorično dovolj sposobni, da ne bodo takoj popadali v vodo in utonili. Iskreno povedano sem vedno znova presenečen, kako nerodni so dandanes ljudje,” se pošali. “Ampak tudi to nekaj šteje, da ti kdo občasno živce ‘skravžlja’.”

Negativ ene prvih slik Polakovih čolnov.

Mojster kljub starosti vsako leto neučakano gleda proti hladnejšemu delu leta, ko se z jezera preseli nazaj v delavnico. Vsak njegov izdelek je unikat in na vsakega posebej je ponosen. Nekateri čolni njegovega očeta so že več kot šestdeset let na vodi, od svojih pa ne pričakuje nič kaj slabših rezultatov.

“Delo me drži pokonci,” pravi. “To me veseli, to imam v genski zasnovi. Čolne bom izdeloval tako dolgo, kot bo le mogoče. Računam na to, da bom v delavnici do devetdesetega leta, potem bo pa mogoče res že čas, da se bom ukvarjal le še s papirji.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Matija Lepoša, Jan Lukanović

Deli:

Za nadaljnje branje...