Beri Glej naši heroji

Jana Štiftar – oskrbnica in trenerka živali v živalskem vrtu

Marsikdo sanja o tem, da bi kot oskrbnik delal v živalskem vrtu, vendar pa se redkokdo zaveda, kaj vse ta služba obsega.

Poleti se na vročini dela po 12 ur, pozimi na mrazu pa devet. Delo je fizično naporno in nepredvidljivo. Po besedah oskrbnice Jane Štiftar to ni služba za vsakogar. Je način življenja, kjer so na prvem mestu vedno živali.

Nekateri ljudje imajo bistveno bolj izostren čut za živali kot drugi. Eni se od groze spotijo, že ko na koncu ulice zagledajo psa, spet drugi so kot magnet za vesele kosmatince. Deloma je občutek za živali položen v zibko, lahko pa se ga, tako kot skoraj vse drugo, tudi priučimo. In prav na področju spoznavanja živali so najbolj aktivne ustanove živalski vrtovi.

Prvi stik s številnimi vrstami živali se za ljubljanske človeške mladiče zagotovo zgodi v Živalskem vrtu Ljubljana. Tam spoznavajo različne vrste kopenskih in vodnih bitij. Pod vodstvom izurjenih vodnikov izvejo, katere živali so za nas nevarne, katere živali so za nas posebej koristne, katerih se moramo bati in katerih se po krivem bojimo. Naučijo se krutih zakonitosti narave, kot je “jej ali bodi pojeden”, še bolj dragoceno pa je spoznanje, kako čudovita je v resnici naša narava.


Tudi oskrbnico in trenerko živali Jano Štiftar je delo v živalskem vrtu prevzelo v rani mladosti. “Že v vrtcu sem govorila, da bi rada delala v živalskem vrtu,” se spominja oskrbnica, ki zdaj že več kot deset let dela z živalmi. “Po srednji šoli sem se takoj vpisala na biotehniško fakulteto. Želela sem si delati z živalmi, tako da sem si uredila prakso v Živalskem vrtu Ljubljana. Po končani praksi sem nekaj časa delala še kot študentka, nato pa so mi ponudili tudi redno službo, ki sem jo z veseljem sprejela.”

Jana je del razmeroma majhne ekipe, ki v živalskem vrtu skrbi za tamkajšnje prebivalce. Dela je ogromno in Jana pravi, da se večina ljudi tega niti ne zaveda. “Obiskovalci nas gledajo in si mislijo, da samo božamo živali, jih hranimo, občasno pa še malo pospravimo. Že to vzame ogromno časa, počnemo pa še veliko več.”


Veliko časa oskrbnikom vzame trening živali. Se pravi priprava živali na veterinarski pregled. Včasih je obisk veterinarja precej stresen dogodek – če je žival nemirna, jo morajo celo dobesedno držati na mestu, medtem ko veterinar opravlja svoj posel. Oskrbniki zato dnevno z igro in hranjenjem živali pripravljajo na veterinarski pregled, da je ta čim manj stresen tako za žival kot za vse druge prisotne. “Oskrbniki smo most med živaljo in veterinarjem. Naša naloga je, da z živaljo vzpostavimo tesen stik in da nam zaupa. Šele potem jo lahko pripravimo, do naredi nekaj, kar si želimo, in da nas razume,” pravi Jana.

Oskrbniki so razdeljeni po ekipah, vsaka ekipa pa je zadolžena za določeno skupino živali v ZOO. Jana pravi, da je za živali najbolje, da se oskrbniki ne menjajo, saj se te lahko privadijo na njihovo prisotnost. “Šele ko so živali sproščene v naši družbi, lahko zares spremljamo njihovo vedenje,” je prepričana oskrbnica. Z Jano smo v času našega obiska pokukali v ograde sajmirijev, surikat, mačjih pand in morskih levov in takoj je postalo jasno, da so že “stari znanci”. Medtem ko so nas opice le nezaupljivo opazovale, so Jani brezskrbno plezale po naročju.

Poklic oskrbnika je lep, vendar tudi naporen poklic. Delovniki so dolgi, izpostavljen si različnim vremenskim razmeram, delaš pa tako z živalmi kot tudi z ljudmi. Jana pravi, da se ji je s službo izpolnila otroška želja, pa čeprav si ni nikoli predstavljala, da bo zahtevala toliko predanosti. “Z velikim veseljem pridem v službo. Ko si tukaj že toliko časa, se čuti predanost. Potem to ni več služba, ampak je nekaj več. Pravzaprav način življenja. Je lepo.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

Deli:

Za nadaljnje branje...