Beri Glej naši heroji

Florijan Tišler – naravovarstveni nadzornik

Ljudje smo v naravi le obiskovalci, in ko si enkrat na obisku, se obnašaš tako, kot tvoj gostitelj od tebe pričakuje.

Slovenija je s svojo neokrnjeno naravo v zadnjih nekaj letih očarala svet. Množičen obisk naših najlepših krajev pa žal že ogroža tako rastline kot živali. A narava v tem boju ni prepuščena sama sebi. Brani jo celo posebna uniformirana enota, katere član je tudi Naš heroj, Florijan Tišler.

Naravovarstveni nadzorniki so posebna vrsta ljudi. So poznavalci rastlinstva, živali in lokalnega prebivalstva, svoj revir pa poznajo kot lasten žep. So neke vrste varuhi narave, opravljajo pa poklic, ki se nemalokrat prenaša iz generacije v generacijo.

Florijan Tišler se je za ta poklic navdušil že v zgodnji mladosti. Njegov oče je bil 45 let lovski čuvaj in pozneje naravovarstveni nadzornik v takratnem gojitvenem lovišču Triglav, iz katerega je pozneje nastal sedanji javni zavod Triglavski narodni park. Kot sedemletnik je z očetom veliko časa preživel v naravi. Skupaj sta hodila poslušat oglašanje velikega petelina, pomagal mu je pri košnji travnikov, pozimi pa je očeta spremljal pri krmljenju divjadi. ʺNa neki način me je prav oče ‘okužil’ z ljubeznijo do narave in vseh bitij, ki v njej živijo,ʺ nam je med obhodom zaupal dvometrski nadzornik.

Preden si je Tišler lahko nadel uniformo naravovarstvenega nadzornika, je minilo kar nekaj let. Potreb po tem kadru namreč ni veliko, kvalificiranih kandidatov pa še manj. Izučen lesarski tehnik je zato pred zdajšnjim poklicem opravljal vrsto raznolikih del. Preživljal se je z varovanjem, prevozništvom, komercialo, nabavo in delom v lesni industriji, za dušo pa je ob službi delal še kot lovski in ribiški čuvaj v lokalnih društvih. Ko se je naposled le prikazala priložnost, da se pridruži nadzornikom v Triglavskem narodnem parku, pa Florijan ni omahoval. ʺNi se bilo sploh treba odločati,ʺ nam je povedal. ʺŽe kot otrok sem vedel, da to enkrat pač bom.ʺ

Širša množica naravovarstvene nadzornike pozna le po izrekanju kazni neobzirnim obiskovalcem narodnega parka, kar pa poklicu dela krivico, saj v resnici zajema še veliko več. Delo je razdeljeno po letnih časih, obsega pa dnevne obhode, monitoring različnih vrst divjadi, poletno košnjo in spravilo sena, vzdrževanje parkovne infrastrukture in lovskih koč, zimsko krmljenje divjadi, lovsko čuvajsko službo, vodenje evidenc in sodelovanje z drugimi službami (ZGS, GRS, policija, občinsko redarstvo …).

Šele na koncu na vrsto pride izrekanje kazni kršiteljem zakona o ohranjanju narave. Florijan pa je pri tem še dodatno poudaril, da se kazni izognejo, če je le mogoče. ʺVelikokrat zadostujejo opozorila. So pa primeri, ko kršitelj naravi povzroči resno in trajno škodo. Takrat jih temu primerno kaznujemo, saj mora biti sporočilo jasno – narava naj bo po vašem obisku takšna, kot je bila pred vami.ʺ Nadzornik je še pripomnil, da se ozaveščenost obiskovalcev izboljšuje, pa ʺčeprav tega včasih ni toliko opaziti, saj vsakoletno večje število obiskovalcev posledično pomeni tudi več kršitev.ʺ

Nadzorniki imajo vsak dan v letu polne roke dela. Delavniki so spremenljivi, saj se prilagajajo letnim časom. V praksi pa to pomeni, da se delovni dan včasih začne še v čisti temi, konča pa ob prvih sončnih žarkih. Florijan se zgodaj spomladi na delo odpravlja ob polnoči ali pa ob enih zjutraj. Takrat namreč poteka monitoring velikega petelina in ruševca, samo pot do rastišča pa skozi debelo snežno odejo lahko traja tudi po tri ure. V bolj toplem delu leta se začnejo jutranji obhodi. Takrat je v parku največ divjega kampiranja in nič nenavadnega ni, če nadzorniki na zaščitenem območju naštejejo tudi po trideset šotorov. Poletje je za izvajanje nadzora nasploh najbolj utrujajoče. Trume obiskovalcev se takrat dnevno porazgubijo po parku, nadzorniki pa po cele dneve brez prestanka izvajajo nadzor. Jeseni je bolj poudarjen del na lovsko čuvajski službi in nadzor nad gobarjenjem, ki ga je vsako leto več. Pozimi pa večino časa posvečajo krmljenju divjadi in nadzoru v visokogorju.

Prav zimski čas je za divjad v parku najbolj kritičen. Živali so za preživetje odvisne od energije, ki so si jo nabrale med letom, vsak preplah pa pomeni nepotrebno črpanje energetskih rezerv. Florijan je pri tem izpostavil turne smučarje, ki z iskanjem svežih in odročnih prog delajo neopisljivo škodo. ʺGamsi se pozimi umaknejo v odročno ruševje, kjer mirujejo in varčujejo z energijo. Velikokrat se zgodi, da skupina turnih smučarjev mirujočo divjad splaši, ta pa v begu porabi več energije, kot je lahko pred prihodom pomladi nadomesti.ʺ Zaradi izčrpanosti tako vsako leto v mrazu pogine veliko živali, pa čeprav obiskovalci gora niso imeli nobenih slabih namenov.

Naravovarstveni nadzor po Florijanovih besedah ni poklic, ampak nekaj več. Sam najbolj uživa v tem, da je lahko v naravi, kjer opazuje in skrbi za živa bitja. Kot ljubiteljski fotograf si tudi s svojim hobijem pomaga pri beleženju živalske populacije. Nemalo živali spremlja skozi njihovo celotno življenjsko dobo in veliko jih je tudi že poimenoval. Za Florijana Tišlerja je to način življenja, ki ga ne bi zamenjal za nič na svetu. ʺČe ti hribi, narava in živali veliko pomenijo, ti daje ta poklic zelo veliko,ʺ nam je zaupal na koncu našega druženja. ʺV resnici to niti ni poklic, ampak način življenja, ki ga moraš živeti z ljubeznijo in radostjo. Če v tem vidiš obveznost oziroma napor, potem je boljše, da počneš kaj drugega.ʺ

Avtor: Jan Lukanović
Video: Matija Lepoša, Jan Lukanović

 

Deli: