Beri skretno branje za ljudi

Butalci za volani in kako jih najdemo

Že vsaj 100 let mineva od takrat, ko so se ljudje začeli vozit v lastnih jeklenih konjičkih. Takrat še počasne motorizirane kočije so prerasle v prave zveri, ki lahko peljejo preko 300km/h. Tehnologija je šla naprej, avtomobili so postali bolj cenovno ugodni, počasi so jih za današnji tempo življenja potrebovali skoraj vsi. Da lahko na tisoče in tisoče… ah kaj, na milijone avtomobilov nemoteno drvi na šiht in nazaj, je bilo treba postaviti pravila. Tista cestno-prometna. In čeprav ta obstajajo že na desetine let, jih nekateri še vedno ne štekajo in vozijo kot osli. Tole je moj rant na butalce za volani.

Foto: Reuters

ŽMIGOVC? KAJ JE TO?

Vsak ima že kakšno svojo izkušnjo s tem, ko ga je nek voznik tako razjezil, da bi najraje kot v kaki ruski fail kompilaciji do njega prišel s kijem in ga izvlekel iz avta. Neumnosti se včasih zgodijo nehote, a kot opažam, je ponavadi nestrpnost tista, ki dela težave. Razumem, da nekatera pravila malce pretiravajo, recimo “pri STOP znaku ustavi, počakaj 3 sekunde, šele nato zapelji v križišče, a spet druga so logična, kot je “ko zaviješ desno, daj je*en smernik za desno”. Krožišča so še posebej luksuzno zbirališče ljudi, ki ne vedo, kaj je smernik. Da o tem, kako se pravilno razvrstiti in kako pravilno odpeljati iz krožišča, niti ne govorim.

U KAKA “RITKA”

Potem so tu tisti, ki si lastijo malce bolj jezne mašine in brez težav potegnejo na visoko hitrost. Nič slabega, ti si kar daj duška. A ko ti tak na regionalni cesti začne silit v rit, ker pač ne rad pri 100 na uro sekaš ovinkov kot on, je pa malo tu mač. Če bi imel prtljažnik odprt, bi mi verjetno še noter zlezel. Nekoč sem se peljal z nekom, ki očitno rad počne točno to: da se nekomu prilepi za rit. Na enourni vožnji so se mu umaknila kar 3 vozila, ker jim je šel na živce. Samo da pomislim, da bi moral avto pred nama močneje zavirati. Potem bi mu dejansko, hočeš nočeš, pristala v njegovem prtljažniku.

Foto: Reuters

VARNOSTNA RAZDALJA? NE BODI SMEŠEN

Avtocesta ponavadi tudi deluje po načinu YOLO. To je še posebej opazno pri počasno premikajočih kolonah in zastojih. Praviloma naj bi med avti bila določena varnostna razdalja. Ta je pomembna zato, da se seveda v avto pred nami ne zabijemo, da se lahko razvrstimo ko gre mimo nas rešilec, ter v primeru zožanja na en pas, torej vključevanja po načinu zadrge. A velika večina voznikov to razdaljo smatra kot prosto mesto, da vmes zrinejo svojo rit.

Foto: Reuters

PEŠEC PEŠAČI ČEZ CESTIŠČE (PONOVI 10X)

Seveda ne gre pozabit omenit prometa, ko smo v njem udeleženi kot pešec. Moje prvo srečanje z Ljubljano je bilo precej grozno. Iz mojega mirnega vaškega življenja sem prišel v divjino, ker zeleni luči na semaforju pač ne moreš zaupat. Še večkrat se je zgodilo, da je pri peščevi zeleni nekdo hitro zapeljal mimo. Kot otroke nas učijo, da pogledamo 1x levo in 2x desno in šele potem gremo čez prehod. No v Ljubljani je kar fajn, da v vsako smer pogledaš 10x. Heksnšus v vrat gor al dol, bolje kot biti zbit.

Foto: Reuters

HITRA VOŽNJA JE SEKSI?

Kar me pa najbolj razjezi je to, da me nekdo vozi tako, kot bi me hotel impresionirati nad njegovim stilom vožnje. Mogoče kdo zaradi tega postane res malo moker, a jaz takšnega fetiša ne posedujem. Nikogar ne zanima ali si drzneš s avtom 100 skozi naselje oziroma skozi ovinek. Ne samo, da se lahko zabiješ, tudi vsebina želodca se premakne neprijetno visoko. Enako zoprno je to, da nekdo, ki ima že tako težave z vožnjo, začne odpisovati na SMS. Ali pa sesti za volan po skoraj litru spitega vina. Stari resno? V teh primerih še prijatelju privoščim kazen. Raje tako, kot da jih strezni šele kakšna huda nesreča. A včasih niti slednje ne pomaga in nekateri začnejo delati spet iste napake.

Foto: Digitaltrends.com

MORALNA PRIDIGA

Nikakor ne bom trdil, da sem sam vrhunski voznik, ker nisem. Niti približno. Se pa poskušam čim bolj držati pravil. Te pa že po par dneh na cesti življenje nauči to, da ne smeš zaupat nikomur. V večini se sicer ljudje znajo obnašat, ti sami ponudijo prednost ko jo rabiš, ter ne divjajo več toliko po naseljih. Za slednje so definitivno glavni razlog policisti, ki se po novem skrivajo že za opozorilnimi panoji nad avtocesto. Škoda, ko bi moral biti glavni razlog ravno ta, da ne naredimo nesreče. Da ne sebično mislimo le na lastno rit, temveč na možnost, da lahko podoben divjak en dan povozi nas. Včasih nek majmun naredi nekaj nepredvidljivega, da še pazljiv voznik naredi napako. Tako lahko hitro pride do karambola. Smrtnih žrtev pa je bilo letos že kar dovolj, se vam ne zdi?

Avtor: Peter Susič

Deli: