Beri Glej naši heroji

Borut Peterlin – fotograf

Digitalna fotografija je z leti postala del našega vsakdana, s tem pa se je spremenila tudi umetniška fotografija kot izrazno sredstvo

Po mnenju Boruta Peterlina je digitalizacija vzela velik del ustvarjale svobode. Priznani slovenski fotograf je zato posegel po skoraj izumrlih metodah analogne fotografije, s tem pa si je prislužil pozornost s celega sveta.

Borut Peterlin se s fotografijo ukvarja že vse življenje. Diplomiral je v Pragi, podiplomski študij je opravil v Londonu, kot fotograf pa je delal na številnih velikih projektih doma in v tujini. Pred okoli desetimi leti pa se je Peterlin prvič srečal s starim fotografskim postopkom, imenovanim mokri kolodij na steklu, in od takrat na svojo obrt gleda z novimi očmi.

Da Peterlin nekaj drugače počne od ostalih, ti postane jasno že takoj, ko stopiš skozi vrata njegovaga ateljeja. Pri njemu police krasijo digitalni fotoaparati, medtem ko med fotografsko opremo zasledimo predvsem stare analogne aparate. Na stenah ne visijo le fotografije na papirju, temveč tudi na steklenih ploščah. Fotograf, ki nas sprejme na vratih, pa si pred stiskom roke sname gumijaste rokavice, ki jih pospravi v žep opasanega predpasnika. Jasen znak, da nisi v tipičnem studiu, kjer brez prestanka brenčijo elektronske naprave, ampak v pravem fotografskem laboratoriju, kjer temnica ni le program na računalniku.

“Fotografija se je skozi leta drastično spremenila,” nam ob razkazovanju svojega fotobrloga v Novem mestu pove Peterlin. “Zdaj imamo že vsi v žepih izredno zmogljive fotoaparate, družabna omrežja pa so preplavnljena s slikami, ki so si vedno bolj podobne,” je do digitalne fotografije kritičen mojster fotografskih metod 19. stoletja. “Razvoj tehnologije je s seboj prinesel standardizacijo te umetnosti,” je prepričan. Prav ta standardizacija pa ga je obrnila nazaj k analogni fotografiji.

Peterlin je v svoji eksotični niši fotografije našel ogromno prostora za umetniško izražanje. V digitalnih vodah se je namreč počutil omejenega, saj vsaka slika svojo zgodbo zaključi na enak način – s tiskalnikom. V času pred računalniki in tiskalniki pa je bilo načinov za izdelavo slik skoraj petdeset, če ne celo več. “Ko naredim negativ, se lahko odločim, ali bom naredil sliko iz beljaka ali želatine, lahko jo naredim na srebro ali steklo ali pa papir,” je povedal med naštevanjem vseh možnih tehnik. Pri taki fotografiji je zajem slike namreč samo polovica dela. Čudeži se dogajajo še v temnici, kjer ima fotograf pri “kuhanju” s kemikalijami še nešteto možnosti, da pri delu pusti svoj pečat. “Digitalna fotografija je fotografu odnesla individualnost,” nam pove Peterlin in doda, da je “pri analogni fotografiji vsaka slika še vedno unikat.”

Tehnika mokri kolodij na steklu izhaja iz leta 1851 in je za današnje standarde komično kompleksna. Začne se z zelo čistim kosom spoliranega stekla. Na to steklo fotograf nalije kolodij (nitroceluloza raztopljena v etru in alkoholu), steklena plošča pa na tej točki še ni občutljiva na svetlobo. To se zgodi šele, ko ploščo za tri minute spusti v kopel srebrovega nitrata, kjer se zgodi kemična reakcija, ki stekleno ploščo naredi občutljivo na svetlobo. Ploščo fotograf nato vstavi v svetlobno neprodušno kaseto in v kamero. S to kamero nato slika, kot da bi slikal na film. Osvetljeno ploščo pa nato v najkrajšem možnem času odnese nazaj v temnico, saj se srebrov nitrat na plošči ne sme posušiti. V temnici na ploščo nalije razvijalno tekočino, ta pa sproži reakcijo, ki srebrne kristale prilepi na osvetljene dele steklene plošče. Ploščo nato spere, da v fiksirno tekočino, ponovno opere in na koncu še polakira. Celoten postopek se dogaja zelo hitro, vsaka zamujena sekunda pa se pozna na končnem izdelku. Prav zato je v dobi instant umetnosti vsaka fotografija na plošči zares nekaj več več ko le “slika”.

Je pa pot do te izrazne svobode precej kompleksna, saj učiteljev, ki bi delili skrivnosti teh fotografskih tehnik, ni v izobilju. Peterlin se je zato po znanje odpravil v Ameriko, k enemu najboljših učiteljev tehnike mokri kolodij na steklo. To znanje je prinesel nazaj v Slovenijo. Tukaj ga je negoval in nadgrajeval. Skozi leta pa je tudi tudi sam postal avtoriteta na tem področju, tako da je njegov atelje pri Novem mestu zdaj destinacija za fotografe s celega sveta.

Peterlin, ki te dni sicer še vedno slika tudi z digitalnim fotoaparatom, je pravo strast odkril v fotografskih tehnikah, ki so na robu izumrtja. Pravi, da so v njem vzbudile spomin na mladost, ko se je prvič srečal s fotografijo. To strast zdaj na delavnicah predaja še drugim fotografom, hkrati pa z vloganjem po svetu predstavlja svojo obrt. Kljub “specializaciji” pa je Borut Peterlin daleč od tega, da bi bil fotografski snob. Fotografijo ima za izrazni medij, ki ga vsak prikroji svojim željam. “Nekateri slikajo za všečke, drugi slikamo za umetnost, spet tretjim je to poklic. Vse je okej. Dokler bo obstajalo zanimanje za fotografijo, bo tudi za take eksotične niše, kot jo imam jaz, obstajal prostor pod soncem.”

Avtor: Jan Lukanović
Video: Gal Ancelj, Jan Lukanović

 

 

Deli: