Beri Glej naši heroji

Boris Šef – Kinolog in trener psov

Pes vsakemu posamezniku pomaga drugače – od vodiča za slepe do sodelavca policistom. Večini pa nam je prijatelj in nepogrešljiv sopotnik v življenju.

Ljubezen do psov ima Boris že od malih nog. Mami je povedal, da ne gre v šolo, če ne dobi psa. Takrat so dobili psičko Kalo, s katero je odraščal pet let, ta pa mu je skotila mladička po imenu Runo. Z njim je preživel dobrih petnajst let.

V vojski je delal v oddelku s psi, kjer je čuval štiri pse, izurjene za vojsko. Po končanem vojskovanju je posvojil dobermana Grima, s katerim je začel tekmovati. Na tekmovanjih dobermanov je osvojil tretje mesto.

Pes je Borisu velik prijatelj in nepogrešljiv sopotnik v življenju, ki ne izdaja, ampak pomaga v boju s stresom. Ko pride človek domov iz stresne službe, ga doma pozdravita veselo miganje z repkom in topel pogled svojega zvestega prijatelja. Kadar pes pogine, je včasih strašnejše, kot da bi umrl človek, pravi Boris. Ko si navezan na psa, zna biti zelo stresno, postalo je že tako hudo, da je popolnoma izgubil tek za več kot teden dni.

Večina se ne zaveda, da smo ljudje tisti, ki delamo napake pri učenju psov, vendar so psi tudi živa bitja, ki kdaj pa kdaj storijo kaj napačnega. Izkušeni kinologi opazijo, da pač pes ne zmore izvesti kakšnega ukaza in se umaknejo. Drugače smo res ljudje krivi za neubogljivost psov z nepravilno vzgojo, socializacijo ali nepravilno nastavitvijo ležišča, kot je majhna postelja za velikega psa ali premajhna kletka za večjo pasmo psov.

Težave so tudi zaradi pretirane razvade, psa se ne sme počlovečiti, saj je konec koncev vseeno žival, ki razmišlja nagonsko. Kadar jemo, psa ne sme biti pri mizi, kadar imamo obisk, ga odstranimo, saj lahko zaradi njega celo izgubimo prijatelje, če niso taki ljubitelji psov kot mi in tega se moramo kot odgovorni lastniki zavedati, pravi Boris. Kljub temu pa ni nič narobe, če našega kosmatinca kdaj malo razvadimo. Čeprav ima Boris pravilo, ki prepoveduje psu na kavč, ga včasih lahko vseeno povabi k sebi, da se malo pocrklja z njim in se mu prikupi.

Boris je vedno pomagal in učil pse vseh naokoli, nedavno pa mu je Anja dala idejo za akademijo. S skupnimi močmi in znanjem je pred letom nastala akademija za pse, za katero se zanimanje postopoma veča. Zdaj ima tri mlade inštruktorje: Saro, Boštjana in Anjo, ki morajo opraviti še izpit na Kinološki zvezi Slovenije, zato zdaj vsa dela opravlja sam.

Pot do kinologa se začne z vpisom na tečaj, na primer v njihovi akademiji. Tam uspešno opraviš semester in stažiranje, nato pa za pridobitev licence opraviš izobraževanje in izpit na Kinološki zvezi Slovenije. V akademiji želijo čim več strokovnega kadra, da bo vsako leto več kinologov in da se bodo seveda imeli fino pri svojem delu. Tudi kadar Boris ne bo mogel več opravljati dela, si želi, da bi se akademija nadaljevala. Kinološko znanje mora iti dalje, zato akademija odpira znanje in ga deli naprej mladim, kjer jih učijo vse od A do Ž. Moto akademije je predvsem to, da so ljudje zadovoljni med šolanjem in da gredo zadovoljni z njega.

Najlepše je soditi izpite, pravi Boris, saj takrat potuješ naokoli in spoznavaš nove ljudi in kraje. Lepo mu je markirati psa pri obrambi. Čeprav je za nekatere to videti nevarno, je Borisu to najlepši užitek. Če je pes pravilno dresiran, ti ne bo storil nič slabega, razen nevarnim ljudem, kot je bil izurjen. Tudi ti psi so prav tako prijazni in ljubeznivi.

Čar poklica kinologa je, ko učiš psa in se začnejo pojavljati rezultati pri njegovem obnašanju. Tako so veseli kinolog, pes in tudi lastnik psa, ki gre zadovoljen iz šolanja domov. Najboljše, kar lahko naredimo za našega psa, je, da ga izšolamo. Tako bo kulturen, ubogljiv in ne bo napadal in skakal na druge živali, s seboj ga bomo lahko vzeli kamor koli, saj nam ne bo povzročal preglavic.

Dobrih in smešnih spominov ima Boris veliko. Toliko smeha in družabnosti med sodniki in kinologi, kot ga je bilo včasih na sojenju, ga zdaj ni več. Opazil je, da so tekmovalci postali resni in vse, kar vidijo, so točke. Dobrega zdravega smeha in zabave je čedalje manj, in to najbolj pogreša. Tudi psov, ki tekmujejo, ni več toliko, saj je očitno, da ljudje nimajo več časa za tekmovanje ali pa si ga ne morejo privoščiti. Zdaj pes zahteva veliko časa, dela, denarja in pozornosti. Preden ga posvojimo, se moramo vprašati, ali imamo čas zanj, smo dovolj sposobni vzdrževati žival, imamo zanj prostor in ali smo potrpežljivi za učenje.

Rina, holandski ovčar, bo z Borisom tekmovala pri sledi, poslušnosti in obrambi, novi mladi kužek, ki ga pričakuje, pa bo tekmoval na svetovnem prvenstvu. »Tokrat ne bi rad gledal na uro, ampak stopil na stopničke.«

Avtorica: Kristina Gradišar
Video: Gal Ancelj, Kristina Gradišar

Deli: